Včasih je preprosta kavarna s prijetnim ambientom mnogo boljša za delo kakor pisarna. Ker sem danes zaostajala z delovnimi nalogami in sem bila v mestu, sem se odločila, da podaljšam čas tam, preden grem domov. Vedela sem namreč, da bom doma z zelo veliko težavo delala, ker mi običajno proti večeru odgovarja le počivanje ali kakšno drugo bolj zabavno delo.
Našla sem bližnjo kavarno in se odločila, da bom tisto kar imam še za urediti, uredila kar tam. Presenečena sem bila, kako je delo, kar steklo brez večjih težav. Res sem bila prepričana, da bom imela več težav, da bom delala v kavarni, ampak po svoje mi je prav ustrezalo. V manj kot eni uri sem vse naredila in potem sem imela še pol ure časa za karkoli. Ta karkoli se je seveda spremenil v vročo čokolado in tortico, ki sem si jo zasluženo privoščila. Le kaj bi bilo življenje brez užitka. Po zasluženem delu seveda, da ne bo pomote.
Medtem ko sem pila vročo čokolado in naredila nekaj grižljajev tortice sem resno, začela razmišljala o tem, kako bi lahko večkrat naredila kaj takega. Vse kar moram narediti je, da najdem nekaj prijetnih kavarn in se organiziram tako, da mi bo logistično najbolje ustrezalo. V resnici ideja niti najmanj ni slaba, vprašanje je le, kolikokrat na teden si lahko kaj takega privoščim. Mislim, da časovno brez težav enkrat na teden, kaj več bom pa videla sproti. V resnici je bila misel na to prav razveseljujoča, saj to pomeni, da se bom, kot kaže končno še bolj premaknila od tega, da sem večino časa doma. …
…