Najlepše je zjutraj, ko je še vse tako mirno in tiho. Zjutraj odpeljem psa ven, in se sprehodiva do morja in nazaj. Tako med sprehodom on vse prevoha, opravi svoje potrebe, jaz pa opazujem kako se marsikateremu zjutraj mudi. Eni so prav hecni. Ene že zjutraj vidiš kako namrščeno vstanejo in se že kislo držijo pa se jim dan še sploh ni začel.. eni pa so že na vse zgodaj nasmejani in si nekaj pojejo in žvižgajo. Tisti ki pa še imajo čas pa doma kuhajo kavo. Prav zares lepo diši po kavi, ko se zjutraj sprehajaš med bloki. Spomnila sem se, da je sama še nisem spila, ker imamo obiske. Tej pa še spijo, in nisem želela ropotati s posodo, da jih ne zbudim. Zato sva mogla it najprej na sprehod. No nisva mogla, tako sva nekako želela. Sonce se je že začelo počasi prebujat in ura je že bila nekoliko prijaznejša, da bi pa lahko se že v tem času vsi zbudili, tako sva se počasi odpravila nazaj proti domu.
Vmes smo pozdravili še pasjega prijatelja. Velikokrat se srečamo na pasjih sprehodih. Kot da bi imeli isti termin in isto pot, vendar pa se vedno srečamo tako si gremo nasproti. Tako se psa povohata in poigrata, z lastnikom pa izmenjava par besed o vremenu, pojamrava če je naš pes kaj ušpičil in se odpraviva dalje. Že sva doma Tako se je tast vstal, se veselo pozdravili. Kava pa je bila ravno kuhana in še vroča, tako da so še meni odstopili eno šalčko. No ja, seveda bi moralo biti ravno obratno. Spodobilo bi se da bi bila jaz tista ki bi njim zjutraj skuhala kavo in ne obratno. Smo pa itak sami domači, tako da je pa že tako kot je prav in kot mora bit.
